V Društvu slovenskih literarnih kritikov z zaskrbljenostjo opazujemo medijsko obravnavo romana Evangelij za pitbule. Obravnava je še toliko bolj zaskrbljujoča, ker sovpada z izrazitim krčenjem prostora literarne kritike in daje jasen signal o vrednostnem mestu kulture v slovenskem medijskem prostoru.
Roman Evangelij za pitbule Jiřija Bezlaja je izšel v letu 2016 v zbirki Nova slovenska knjiga, ki jo ureja Nela Malečkar. Po izidu je knjiga vzbudila precej širok odziv slovenskih literarnih kritikov: Žige Rusa na portalu Bližji knjigi, ki ga upravlja Javna agencija za knjigo, dr. Gaje Kos v reviji Literatura, Lucije Stepančič v reviji Sodobnost, dr. Bernarda Nežmaha v Mladini, Tine Vrščaj v Delu, Alenke Zor Simoniti v televizijski oddaji Pisave. Gaja Kos in Žiga Rus v svojih kritikah natančneje razčlenjujeta možno uvrstitev romana med mladinska dela; medtem ko ga Gaja Kos bere kot »(tudi) mladinski roman«, ga Žiga Rus opiše kot razpetega med »književnostjo za mlade in književnostjo za odrasle«, Tina Vrščaj pa ga že izhodiščno označi kot mladinski roman. Vseh šest literarnih kritikov vrednoti Bezlajev prvenec kot kvalitetno literarno delo. »Odličen prvenec mladega romanopisca,« zaključi svojo kritiko Nežmah. Kolikor vemo, druge literarne kritike romana do danes niso bile objavljene. Evangelij za pitbule je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel priznanje zlata hruška za najboljšo izvirno slovensko mladinsko leposlovno knjigo. Nagrado podeljuje Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, o nagrajencih pa odloča strokovni odbor, sestavljen iz trinajstih uveljavljenih strokovnjakov s področja vrednotenja mladinske književnosti: dr. Tina Bilban, mag. Tilka Jamnik, Katja Kemperle, dr. Gaja Kos, mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Ida Mlakar Črnič, Tone Obadič, Manca Perko, Kristina Picco, Petra Potočnik, Zarika Snoj Verbovšek, Katja Stergar in Vojko Zadravec.
Dobra dva meseca kasneje pa so vodilni slovenski mediji roman Evangelij za pitbule in podeljeno priznanje zlata hruška postavili pod žaromete: Dnevnik (»Evangelij za pitbule: odličen mladinski roman ali pornografija za mlade?«), Delo (»Izpoved ranjene duše ali pornografija?«) in Tednik (prispevek »Evangelij za pitbule«). Obravnava literarnega dela se je tako iz literarnih revij in z zadnjih strani dnevnega časopisja preselila na prve strani vodilnih slovenskih časnikov, s poznih večernih ur, namenjenih oddajam o kulturi, pa v televizijski »prime time«. S tem pa se v medijsko osrčje ni premaknila tudi literarna kritika oziroma standardi, ki jim sledi kultura literarnega kritištva. V vseh omenjenih prispevkih z zaskrbljenostjo opažamo obravnavo, ki povsem zanemarja literarnost samega dela. Avtorji prispevkov brez konteksta navajajo posamezne izseke romana, izbrane po kriteriju šokantnosti, pri tem pa popolnoma zanemarjajo literarne postopke. Temeljni kontekst, ki ga v prispevkih ponujajo, je specifična interpretacija dr. Milene Mileve Blažič, ki bralca (in potemtakem vseh šest izpostavljenih kritikov ter strokovni odbor priznanja zlata hruška), ki ne deli njenega razumevanja romana, označi za »naivnega«. Njeno zgražanje pa, brez kompleksnejše argumentacije ali lastne interpretacije dela, podpre še stanovski kolega dr. Igor Saksida. Njima zoperstavljena je v prispevkih interpretacija avtorja samega, ki sicer v danem kontekstu deluje pristransko, a je zanimivo sorodna interpretacijam iz že pred časom objavljenih kompleksnih literarnih kritik, ki se v nobeni od ugotovitev ne skladajo z interpretacijo dr. Blažičeve.
V Društvu slovenskih literarnih kritikov se sprašujemo, kaj je tisto, kar objavljene literarne kritike uveljavljenih slovenskih kritikov (dve Stritarjevi nagrajenki, prejemnik nagrade za posebne dosežke v novinarstvu, članica žirije za nagrado Kresnik ...) postavlja na rob medijskega prostora, specifične ugotovitve dr. Blažičeve pa v njegovo osrčje. Gre pri tem za avtoriteto ali sporočilo, ki v primeru sedmih kritik – ki v delu prepoznavajo predvsem roman, ki ima v sebi »magijo glavne junakinje« (Nežmah), katere »prevelika iskrenost in načrtna šokantnost sta nemara zid, za katerim se skriva kaj resnično težko izrekljivega – nekaj, kar lahko bralci občutimo le v njegovi odsotnosti« (Rus), roman, katerega glavna odlika je »psihološko in jezikovno-slogovno prepričljiva upodobitev protagonistke« (Kos) – pač ni dovolj populistično. Hkrati pa smo zaskrbljeni nad načinom obravnave literature v slovenskem medijskem prostoru: bo literarno kritiko zamenjalo novinarstvo, ki naključne mimoidoče dijakinje poprosi, da preberejo izbrane odlomke iz romana, znova brez konteksta, ki po mnenju avtorjev prispevkov za obravnavo literarnega dela očitno ni potreben, pri tem pa snema njihove odzive?
Če so to novi standardi za obravnavo literature, pri čemer ti nikakor ne morejo biti nižji, ko gre za mladinsko literaturo, razumemo, zakaj v slovenskem medijskem prostoru zmanjkuje prostora za kulturne vsebine in literarno kritiko kot njihov integralni del.
Ljubljana, 20. februar 2018
Barbara Pogačnik,
Andrej Hočevar,
Barbara Leban,
Maša Pfeifer,
Tina Bilban,
Jelka Kernev-Štrajn,
Jernej Županič,
Tanja Petrič,
Veronika Šoster,
Aljaž Krivec,
Aljaž Koprivnikar,
Matej Bogataj,
Gaja Kos Osterman,
Jasna Lasja,
Maja Šučur,
Ana Geršak,
Iva Kosmos,
Mojca Pišek