Aleksandra Gačić o zbirki kratke proze Dvoliki Jedrt Maležič
Le leto dni po izidu romana Križci, krožci (Goga, 2022) je uveljavljena pisateljica in prevajalka Jedrt Maležič pri isti založbi izdala zbirko kratkih zgodb z naslovom Dvoliki, v kateri s svojim karakterističnim slogom pisanja nadaljuje z neposrednim vstopanjem v zasebne sfere protagonistov, prek katerih se odpirajo pogledi na širše družbene fenomene. To, bi lahko rekli, je značilnost marsikaterega pisatelja in umetnika, a kar dela pisanje Jedrt Maležič tako posebno in za bralca mamljivo, je ravno način, kako se tega loteva. Duhovitost, prežeta s pronicljivostjo in lucidnostjo, je namreč pisateljičin način zrenja sveta in neke vrste metoda družbene refleksivnosti, ki z elementi ambivalenc, protislovij, ironije in presenečenja globoko in transparentno, čeprav na nek način tudi zelo subtilno in nemoralizirajoče zarezuje v sodobno moralno razpuščenost, predvsem tisto znotraj katere navidezna načela posameznika ne sovpadajo z njegovimi dejanji.
Zbirka štiriindvajsetih kratkih zgodb, ki se tudi zares držijo forme kratke zgodbe, kot jo definira literarna teorija, govori o različnih profilih ljudi in življenjskih situacijah, ki se bralcem zdijo vse preveč znane, čeprav bi na prvi pogled odločno zatrdili, da nimajo nikakršne veze z njimi. A kaj kmalu zrcalna zanka razkrije dvoličnost kot povsem normaliziran in zbanaliziran del naših navidezno urejenih življenj. Realistični prikaz dvoličnih protagonistov se zgodi prek kompleksne in večplastne karakterizacije, ki pa je, ravno tako kot celotna zbirka, ekonomično, brez nepotrebnega dolgovezenja, natančno premišljena. V ospredje tako stopa gnila plat osebnosti, ki pa je, ravno toliko kolikor je zavožena, tudi zelo človeška. Ob stiku osebnega in družbenega, kar je tudi nekakšen zastavek večine zgodb, na površje vstopata tudi svojevrstna ranljivost in ranjenost protagonistov. Motivi (dis)funkcionalnih družinskih in intimno-partnerskih odnosov, materialnega ustroja sodobne družbe, moralno vprašljivega kariernega napredovanja, ekshibicionizma družbenih omrežij, nato pa tudi izdajstva, prešuštva in utvar o idealnem partnerstvu in navideznem prijateljstvu odsevajo krovno temo hinavščine, ozkosrčnosti in pritlehnosti načeloma odtujenih posameznikov.
Ob teh temah se pisateljica posveča tudi družbeno marginaliziranim subjektom, recimo v zgodbi Vzemi si ga, v kateri si deklarativno tolerantna in dobra gospa, ki »pod pretvezo lastne dobrote ves čas veselo zatira« ljudi na robu preživetja, v Živi knjižnici izposodi socialno delavko, sicer transspolno osebo, pri kateri je »situacija med nogami« bolj pomenljiva kot njeno delo, ali pa v zgodbi Samaritana, kjer se navidezna dobrohotnost ob osebnem stiku z begunko kaj hitro izjalovi, in pa tudi pri protagonistki iz zgodbe Ostalo je nepomembno, ki ob izjemno nizki pokojnini išče zelo iznajdljive in mestoma humorne načine preživetja. Po drugi strani Jedrt Maležič posebno pozornost namenja tudi razrednim razlikam, denimo v zgodbi Napol rezervirano, kjer se gospa srednjih let iz premožnejšega sloja, ki pa ji menopavza in staranje prinašata nenavadno nelagodje, arogantno in manipulativno vede do prodajalke v butiku oblek. Podobne teme spremljamo tudi v zgodbah Samo v glavi in Medicina dela, ki opisujeta šarlatansko in vse prej kot etično držo zdravstvene in psihoterapevtske stroke ter tako prikazujeta pozicije moči, ki sovpadajo s sodobno dobičkonosnostjo, znotraj katere simptomatiziranje telesa in duše postane simptomatiziranje družbe. Številne zgodbe se dotikajo tudi moško-ženskih odnosov in dinamik, predvsem v luči patriarhalnih samoumevnosti, v kateri je vstop v ženski intimni prostor z moške pozicije povsem neproblematiziran, na primer v zgodbi Kako se je drevo zaletelo v avtomobil. Patriarhalno tematiko srečamo tudi v prvi zgodbi zbirke z naslovom Edino pravilo, ki se prek pogovora med vnukinjo in babico dotika prepovedanih tem spolnosti in nakazuje transgeneracijske poglede na žensko emancipacijo, ki je z današnjega vidika v marsikaterem pogledu še zmeraj zelo patriarhalna.
Tematsko raznolike zgodbe so skorajda brez izjem zapisane s sočnim in neposrednim jezikom, ki je mestoma metaforičen, čeprav neskladen z estetskimi pričakovanji literarnega ’visokega’ sloga. In ravno te, pomensko sicer zelo polne metafore skupaj z bistroumnimi dialogi, besednimi igrami in skovankami, pri čemer se kaže tudi pisateljičino dobro poznavanje jezika, doprinesejo k presenetljivim obratom v zgodbah, zaznamovanih z lahkotnejšim slogom, ki pa ga nikakor ne smemo enačiti z vsebinsko poenostavljenostjo.
Dvoliki torej brez kakršnih koli olepšav opisujejo posameznike, odtujene ene od drugih, a tudi same od sebe, ki se razkrivajo ravno takšni, kot so – brez refleksije samih sebe in svojega eksistencialnega položaja ter s precejšnjo mero narcisoidnosti. Zaradi tega bi lahko trdili, da so Dvoliki zbirka psiholoških kratkih zgodb, v kateri je humor še zmeraj eden najučinkovitejših načinov izrekanja vsemogočih psihopatologij sodobne družbe.