Eva Ule o esejističnem delu Po vsej sili živ Nataše Kramberger (založba Goga, 2024) 

»Pripovedovati moram!« je vzklik, ki odmeva v esejistično-pripovednem delu Po vsej sili živ pisateljice, kolumnistke in ekološke kmetovalke Nataše Kramberger. Ta »razkuštrana pripoved ob ognju« je logično vsebinsko nadaljevanje njenega romana Primerljivi hektarji (LUD Literatura, 2017), ki popisuje izkušnje in izzive, s katerimi se je kot kmetovalka-novinka spopadala, ko se je leta 2015 odločila obdržati podedovano kmetijo v Jurovskem dolu.

O taistih začetkih in znanju, ki ga je pridobila od ome in v sedmih letih lastnega kmetovanja, lahko sedaj prebiramo v še bolj eksplicitno avtobiografskem delu, ki je nekakšen hibrid romana in eseja. Vezivo med različnimi razmisleki so reportažni zapisi, zlasti o ujmah ter lokalnih in globalnih okoljskih katastrofah, ter osebne in pogosto duhovite pripovedi prijateljev in sorodnikov. Svoj glas dobijo vsi, ki lahko po avtoričinem mnenju povedo zanimivo zgodbo – ne glede na to, kako zelo drobna se morda zdi na prvi pogled. Vse pa na tak ali drugačen način družijo upanje, vitalnost in trdoživost, priklicana že v naslovnem ljudskem imenu rože.

Nekatere zgodbe pripoveduje tudi narava sama, pri čemer avtorica na nečloveška bitja gleda kot na sebi povsem enaka, predvsem pa čuteča. Zato se, denimo, ob rušenju dreves sprašuje o njihovi bolečini: »Sta prešteli do tri, preden sta se vrgli? Je bila žalna pesem, ko sta zašumeli, šššš, šššš, zapokali in završali, da je mojo mamo zmrazilo čez lopatice in ji je v ušesih zatulilo: beeeeži? Sta sami izbrali trenutek ali je trenutek izbral njiju?« Marsikateri pasusi o naravi so izrazito pesniški, pri čemer zvočnost in ritem gradijo z mnogovezji, brezvezji, ponavljanji, metaforami, metonimijami, onomatopejami in poosebitvami. Tako denimo opiše skorjo drevesa: »Skorja ima na zunanji strani globoke hrapave brazde, ki spominjajo na razpokano zemljo, a na notranji strani se skriva mehka, topla sredica, da te prime, da bi se ulegel vanjo kot v zibko;« drevo, ki se je porušilo zaradi suše in bi skoraj ubilo njeno mamo, pa postane simbol, ki ponazarja posledice naravnega neravnovesja.

Protiutež poetičnemu vzpostavlja reportažni, stvarni jezik, ki z natančnimi datacijami in lokacijami razmisleke vpenja v lokalno-globalni tukaj in zdaj. »Sedem začetkov in sedem koncev kmetijskih sezon« tako spajajo izrazito osebno doživljanje časa velikih sprememb ter kolektivni izzivi slovenskih kmetov in članov globalne vasi. Iz stvarnih podatkov izhaja tudi jasen gospodarsko-političen sklep dela, ki je večkrat neposredno izražen: »Če ne dosežemo trajnosti v kmetijstvu, tudi do splošnega ravnotežja ne bo prišlo.« Besedilo obsodi hiperproduktivno tržno naravo sodobne agrikulture, mehanizacijo kmetijske proizvodnje, ki brez posluha za naravo sledi doktrini optimizacije, da je več bolje (ne pa nujno tudi bolj kvalitetno). Pri tem pa esej ne postane moralističen, temveč izpostavi, da je tovrsten način pridelovanja kmetu, ki od svojega dela mora preživeti, vsiljen zaradi konkurenčnosti.

Prav to se mi poleg samega sloga pisanja zdi ena največjih odlik dela – kljub jasni opredelitvi do sodobnih problemov kmetijstva ne pristaja na preprosto črno-belo karakterizacijo, binarne opozicije in absolutna nasprotja. Po vsej sili živ ni antagonistično kazanje s prstom, polariziranje mesta in vasi, kulture in agrikulture, temveč je tankočuten, duhovit in oster razmislek o naši odtujenosti in neposlušnosti do narave. Kot takega ga lahko beremo kot klic k prisotnosti, a ne na način newage čuječnosti, temveč na način opazovanja in pripovedovanja. Pripovedovanje pa tako dobi starodavno in opolnomočeno mesto povezovalca, hranitelja modrosti, mnogoterosti resnic, tvorca skupnosti, medgeneracijske in globalne povezanosti. Ali kot pravi avtorica sama: »Sodelovanje, aktivizem, eksperimentiranje, trdoživost, opazovanje. Vse to je kmetijstvo.«

Doživeta pripoved in izdelana metafora lahko odpreta nov horizont razmišljanja in razumevanja, ne glede na poznavanje obravnavane vsebine. Kot se črne luknje razjasnijo ob primerjavi z neukrotljivo živaljo, nam Po vsej sili živ z množico avtobiografskih anekdot in esejističnih razmislekov o tem, kaj pomeni živeti in res videti naravo, naslika trenutno stanje Zemlje in agrikulture ter opozarja na krhkost ravnovesja med njima. Mednarodna in medgeneracijska vez (kolektivnega) spominjanja v lirično-reportažni pripovedi postajata predpogoj za vzpostavljanje in uresničevanje alternativnih metod kmetovanja. Vse to pa se zgosti v odzvanjajoči »Pripovedovati moram!«, ki ob ognju ali pod cvetočo češnjo postaja nosilec upora in katalizator (z)možnosti sprememb.