Sanja Podržaj o romanu Onečejevalec Kazimirja Kolarja (založba Goga, 2024)

Prav tako pogosto, kot je transgresija vir zgražanja, se zgodi, da postane tudi vir fascinacije, celo navdiha in včasih preraste tudi v svojevrsten mit. Ob prebiranju romana Onečejevalec sem pomislila na »true crime« dokumentarce in številne internetne skrivnosti, ki polnijo forume, kot je Reddit, kjer se zbirajo t. i. internetni detektivi in se poglabljajo tako v odmevne primere kot tudi v reševanje nerazrešenih zločinov. Primer Theodorja Baumanna se pred nami izpiše kot serija poročil in pričevanj, kot bi prebirali sodni spis, hladen dokumentarističen ton, ki ne komentira, pa nas postavi v aktivno vlogo preiskovalca, ki si mora po prebranem mnenje ustvariti sam. Je Theodor Baumann inkarnacija čistega zla ali zgolj provokator? Je sploh resničen?

V prvem delu romana, poimenovanem preprosto Onečejevalec, se ime Theodor Baumann še ne pojavi. Začne se s kratkim pojasnilom pripovedovalke/raziskovalke o tem, kako se je prvič seznanila s primerom in kaj jo je tako prevzelo, da se je začela vanj poglabljati. Veliko več o njej ne izvemo, saj sledi Kronika prikazovanj, ki so se pričela leta 2016. Kolar v kliničnem slogu popisuje dogodke, povezane z moškim, ki je bil opažen na številnih krajih po Sloveniji, za seboj pa je vedno pustil onečedenje. Podhodi, železniške postaje, knjigarne, kulturni spomeniki, cerkve, poslovne stavbe …. Kjer so ga zapazili, se je pojavila ogromna urinska luža, pogosto je predmete in prostore vandaliziral tudi s svojim fecesom in spermo. Njegove transgresije se stopnjujejo od manjših prestopkov do tega, da ga začnejo povezovati z nenadnimi samomori mladih žensk v Sloveniji in drugod po Evropi.

V drugem delu, Iskanje, se vzpostavi povezava med neznanim onečejevalcem in kritikom Theodorjem Baumannom, ki se je leta 2024 pojavil na evropski umetniški in kritiški sceni. Tu lahko beremo pričevanja, ki jih je pripovedovalka/raziskovalka pridobila od ljudi, ki so bili tako ali drugače v stiku z Baumannom in so imeli o njem kaj povedati - spregovorijo različni akterji in akterke na umetniškem igrišču Evrope. Nazadnje dobimo vpogled še v nekatere najdene objave kontroverznega kritika, ki so se pogosto pojavljale v prepovedanih revijah in glasilih ter se spektakularno zaključijo z manifestom 100 navodil kritikom (svojevrsten humor romana se kaže v tem, da jih našteje 97 in zaključi s tropičjem).

Tako pričevanja o prikazni onečejevalca kot pričevanja o Theodorju Baumannu in sama vsebina besedil, ki naj bi jih le-ta napisal, so polna kontradikcij, slepih ulic, nepojasnjenih namigovanj in nepovezanih niti. Vse to še poglablja skrivnost njegovega lika, hkrati pa ga naredi bolj resničnega (ste že videli obstajati koga brez kontradikcij?). Baumanna si zlahka predstavljam kot internetnega trolla, ki se od onečejevanja (ali dobesedno shitpostanja) na spletu premakne v onečejevanje realnega sveta. Njegovi pogledi so skrajno desničarski, začetek njegove dejavnosti pa sovpada s prvo izvolitvijo Donalda Trumpa leta 2016, ko je prišel do spoznanja, da če ne more narediti nečesa dobrega, lahko naredi vsaj nekaj slabega. Je Baumann torej inkarnacija čistega zla, ki želi zasejati kaos? Zdi se, da se je to mnenje o njem ustvarilo bolj na podlagi govoric, saj ga nihče zares ni dobro poznal – ne(po)znanje pa je prazen prostor, ki ga zlahka napolnimo s svojo domišljijo in zgodi se mistifikacija. Tako je Baumann v očeh nekaterih dobil malodane nadnaravne sposobnosti: zdel kot prikazen, s krajev, kjer se je pojavil, je izginil kot kafra, njegove obrazne poteze so bile nedoločljive, kot da se hkrati smeji in joče, ob njegovi podobi sta ljudi pogosto zajeli vrtoglavica in slabost, nemalokrat se je zdelo, da se giba in se nahaja povsod po prostoru, čeprav je stal na miru. Kljub njegovi srhljivi pojavi pa mu številni pripisujejo močno karizmo, primerljivo z voditeljem kulta – kot pove ena od pričevalk: »Nekaj metafizičnega je bilo v njegovih obraznih potezah, če me razumete. Znova in znova me je začaral s svojim nastopanjem. Ne vem, če me razumete, ampak zanj bi naredila vse.«

Fiktivni dokumentarizem Kazimirja Kolarja nas posrka v zgodbo, ki se začne kot klasični kriminalni roman, a namesto da bi nas zapeljal v udobno varnost, gotovost in zadoščenje, ki pridejo z razrešitvijo primera, nas vodi v spiralo govoric, mnenj, okruškov, ki nas zasujejo z informacijami, a ironično pustijo v nevednosti, še več, zmedenosti … se sliši znano? Čeprav je internet v romanu prisoten zgolj z nekaj omembami, si ne morem pomagati, da ga ne bi videla povsod, kot bi se roman odvijal na zaslonu ali zidu Facebooka. A čar romana Onečejevalec je prav v tem, da je večplasten in odprt. Opažen je bil že ob izidu in je prejel kar precej kritiške pozornosti. Ko sem prebirala kritike kolegic in kolegov, me je navdušila mnogoterost njihovih interpretacij in razmišljanj. To lahko pripišemo tudi Kolarjevemu slogu, ki vseskozi vzdržuje distanco in ne podaja nobenih sodb – to prepušča bralkam in bralcem. Roman pa je bogat tudi z referencami, tako medbesedilnimi kot tistimi iz aktualnega dogajanja. Silvija Žnidar v spremni besedi »Ime česa je Theodor Baumann?« izpostavlja sorodnost z nekaterimi deli čilskega pisatelja Roberta Bolaña, predvsem v nizanju pričevanj in dokumentiranju umetniških stvaritev, prav tako lahko v romanu prepoznamo nekaj parafraz in citatov Bolañovih del. Očitno je tudi navezovanje na realne prostore in kraje po Sloveniji, pa tudi na realne osebe – najbolj opazno na filozofa Slavoja Žižka, ki postane eden od pričevalcev onečejevalčevega napada. In tu pridemo do še ene pomembne komponente romana – to je humor, ki ga Kolar gradi predvsem na ironiji in se ne boji spustiti niti do njegovih bolj temnih leg. Filozof Slavoj Ž. je, na primer, ujet na stranišču, saj se je zaskočila ključavnica na vratih – ko se po dveh dneh že skoraj sprijazni s svojim koncem, slučajno pritisne na kljuko in vrata se odprejo.

Onečejevalec – kar mimogrede zveni kot ime kakšnega super junaka, v spomin pa prikliče tudi Iztrebljevalca – uničuje, a je zanj tudi uničenje oblika umetnosti. Theodor Baumann je predvsem nihilist, ki pravi, »da na svetu ni nobene ideje več – nobene politične ideje, nobene umetniške ideje in tudi nobene znanstvene ideje, saj je vse zapisano niču in smrti«. Je nekakšen akceleracionist, ki trdi, da je treba temu, kar je zapisano smrti, pomagati umreti. Če verjamemo, da je resničen, seveda – a tudi tu se pojavi vprašanje, ali je to zares pomembno. Nenazadnje svoje delovanje v tem svetu uprizarjajo tudi neobstoječi fenomeni ki imajo lahko zelo konkretne posledice. S pojavom virtualnih svetov je to morda postalo še bolj izrazito in pogosto. In tu se razpre še širša filozofska dimenzija Kolarjevega romana o kompleksni zvezi realnega sveta s svetom idej, s fiktivnim, virtualnim.

Čeprav roman ni obsežen, je o njem težko govoriti zgolj na kratko. Veliko bi še lahko povedala in marsikaj sem izpustila. A kar se mi zdi bistveno, je to, kako se roman naslanja na tisti naš vzgib, ki z neko zamaknjeno očaranostjo brska po vsem odklonskem, po tistih senčnih delih človeških nagnjenj, da bi si morda le lahko odgovorili na vprašanje, od kod prihaja zlo. S tem nas privabljajo tudi »true crime« dokumentarci, ki sem jih omenila že na začetku. Ti nam pomagajo ustvarjati iluzijo, da je zlo predvidljivo, da njegov pojav lahko razložimo z določenimi vzročno-posledičnimi sosledji. Iluzijo, da nam bo spoznavanje zla pomagalo, da se proti njemu tudi zaščitimo. No, Onečejevalec počne prav obratno, te iluzije razblinja. In s tem je do obisti srhljiv.