Majda Travnik o pesniški zbirki Žalostinke za okroglo Zemljo Petra Semoliča (založba LUD Literatura, 2024)

Peter Semolič je kot pesnik debitiral leta 1991, v letu osamosvojitve Slovenije; Dane Zajc je njegov prvenec Tamariša pospremil z besedami: »Z mero izbira dosežke, ki jih je poezija iznašla v zadnjih desetletjih. Zato mislim, da Tamariša ni samo obet, ampak tudi Semoličeva zaobljuba in dokaz, da pred našimi očmi nastaja nov pesnik.« Triintrideset let kasneje se je Zajčeva intuicija izkazala za več kot daljnosežno, saj je Semolič do danes (vključno z Žalostinkami za okroglo Zemljo) podpisan pod šestnajst pesniških knjig, pa tudi pod vse najpomembnejše nagrade, ki jih lahko prejme slovenski pesnik: kristal Vilenice, Jenkovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in čašo nesmrtnosti. Za »republiko poezije« in skupnost kot celoto pa je še bolj pomembno, da je Peter Semolič eden od ustanoviteljev in gonilna sila Spletne revije za poezijo Poiesis – ene ključnih platform za objavljanje in spremljanje slovenske in svetovne poezije.

V osamosvojitvenem letu 1991 so izšli še nekateri drugi formativni prvenci sodobne slovenske poezije: Sutre Uroša Zupana, Srčni grb Braneta Senegačnika in Luč delfina Miklavža Komelja. Vsi njihovi avtorji so danes sodobni klasiki, slovenska poezija pa je od takrat doživela osupljivo metamorfozo (in hkrati z njo preporod) tako z vidika tematik, sloga, formalnih postopkov, perspektiv in oblik kot tudi – zelo opazno – načinov interpretacije.

Zato ni čudno, da se je v tem času – če je želela ostati živa –, morala nenehno spreminjati tudi poezija Petra Semoliča, in ko listamo njegove pretekle pesniške zbirke, ki so dokaj enakomerno posejane skozi leta (pesnik na koncu vedno zapiše tudi »rojstni kraj« zbirke, najpogosteje sta to Lavrica ali Ljubljana), lahko spremljamo tudi pesnikovo poetološko evolucijo: od (re)interpretacij tradicionalnih formalnih predlog (v prvih zbirkah najdemo pretežno kitične, celo rimane in ciklične pesemske strukture, redefinirano sonetno formo in tradicionalne ritme) prek eksperimentiranja z ločili, začetnicami, dolžino in oblikami verza ter ritma do današnjih čedalje bolj razpotegnjenih in v monolitni blok zgnetenih pesemskih entitet, ki pa so navznoter vse bolj stesnjene, eliptične, zagonetne in mnogoznačne. Semoličeva pesem v zadnjih zbirkah vse bolj – zdi se, da se ta proces začne dogajati kmalu po letu 2000 –, začenja spominjati na kotel, v katerem se na isti ravni vrtijo, pretapljajo in preskakujejo arhetipske, metafizične in efemerne asociacije, in kjer je čedalje več neizrečenega, nedoločnega ali vrženega v relativno. Posledično ima opazovalec njegove poezije – če to počne – čedalje več dela z iskanjem povezav, obenem pa tudi čedalje več prostora za ogledovanje in vnašanje samega sebe. (Morda pa je Semolič s tem v svoji poeziji mimogrede izumil življenjski prostor za sobivanje neskončnega števila resnic.)

O tem, da sta se pesniku definicija pesmi in poiesis skozi čas preobražala in spreminjala, priča tudi izjava, ki jo je leta 2016 ob dnevu poezije podal v intervjuju za STA: »Pesem je izjemno kompleksno sporočilo, ki nas nagovarja tako s svojo vizualno in zvočno podobo, kot tudi s slikami, ritmom, premolki, zamolki, nelogičnostmi in morda šele nazadnje s pomenom, pri čemer utečene pomene postavlja pod vprašaj.«

Zdi se, da so v podobnem poetološkem obnebju nastale tudi Žalostinke za okroglo Zemljo, saj se po nekaj uvodnih pesmih (prva pesem v zbirki nosi pomenljiv naslov Ogrevanje) soočimo z gosto razpredenimi, izjemno sugestivnimi in izčiščenimi, a pogosto povsem prosto lebdečimi asociativnimi mrežami, ki se s konkretnega izhodišča raztezajo daleč v abstraktno, slutenjsko, paradoksno ali popolnoma neizrečeno. Da bi začutili podlago pesmi in – če parafraziramo Šalamuna – namen njene pelerine, je največkrat treba vpreči vsa razpoložljiva sredstva – intuicijo, izkušnjo, domišljijo in čustveni horizont – ali pa se preprosto potopiti, kot v studenčnico, ki naj izmije in preobrazi načine, na katere smo poezijo vsrkavali do sedaj. Gre torej za pesmi, ki terjajo zase celega človeka, pri čemer so krajše pesmi, ki se pojavijo v drugi polovici zbirke, dostopnejše. Zbirka sicer ni brez znamenj in kažipotov; to so, kot obljublja naslov, planet Zemlja, Jug in Sever, mačke (največkrat v vlogi rimbaudovskega vidca ali bitja, ki je zmožno seči izven evklidskega prostora), pesnikovi jaz, bolezen in smrt (ki ne zmaguje, saj pesnik na več mestih izjavi, da bo on tisti, ki jo bo pojedel), dolg seznam umetniških in drugih referenc, motivi iz narave in tako dalje.

Semolič, ki so ga nekdaj – z veliko mero previdnosti in z ozirom na modernizem, a vendarle –, označevali kot »preprostega« pesnika, rapsoda vsakdanjosti in melanholije, prepoznavnega po anekdotičnem in linearnem izrazu, v pričujoči zbirki v pesmi Sever zapiše: »Vržen pred mene iznenada / postane predmet upesnitve / in problem oblike, besedni / niz razlomim na poljubnem / mestu v upanju, da mi ne bo / treba spet enkrat pisati o / umiranju, se reševati v smrt. /…/ Pesniki že od nekdaj vemo / predmet je problem in ta je / oblika, vse ostalo …….« V teh verzih pesnik torej vnovič jasno izpove, da ima njegova poezija novo programsko izhodišče in da je brezprizivno namenjena v prihodnost.