Gašper Stražišar o romanu September Ane Schnabl (založba Beletrina, 2024)

Roman September Ane Schnabl je avtoričino doslej najbolj zaokroženo delo, v katerem do konca razvije svojo značilno poetiko – poetiko, ki intimo razume kot nekaj globoko političnega. Schnabl, ki smo jo spoznali že z romanoma Plima in Mojstrovina ter zbirko zgodb Razvezani, v Septembru prepleta zgodbo o odraščanju z nežno, a ostro analizo odnosov moči, ki usmerjajo naše življenje. To je knjiga, ki svojo moč gradi prav na napetosti – med notranjim in zunanjim, med tiho, težko opisljivo tesnobo in družbenimi strukturami, ki to tesnobo povzročajo.

Glavna junakinja Evelin nas vodi skozi različna obdobja svojega življenja – od otroštva, polnega občutkov izgube in nesprejetosti, do zgodnje odraslosti, kjer njeno hrepenenje po svobodi trči ob nevidne zidove okolja. Schnabl je ne upodobi kot klasičen primer junakinje, ki raste in se osvobodi, ampak bolj kot nekoga, ki se vedno znova srečuje z razpokami – med telesom in duhom, med željo in prepovedjo, med tem, kar si želi, in tem, kar ji družba dopušča. Evelinina zgodba tako ni samo intimna izpoved, ampak tudi pripoved o tem, kako nevidne sile oblikujejo žensko identiteto v Sloveniji, ki je uradno že moderna, a v resnici še vedno globoko patriarhalna.

Ena ključnih tem v romanu je represija – spolna, čustvena in družbena. Schnabl zelo spretno pokaže, kako pričakovanja in nadzor, ki so na prvi pogled skoraj neopazni, v resnici posameznico tesno stiskajo. Ne pridiga in ne moralizira, ampak pusti, da bralec sam začuti nelagodje, ki se kopiči v Evelin. Njeni poskusi samostojnosti vedno znova trčijo ob nevidne meje, ki jih postavlja patriarhat. In prav v tem, kako subtilno in hkrati jasno avtorica opiše ta razkorak med uradno svobodo in dejansko ujetostjo, leži moč romana.

Zanimivo je tudi, kako Schnabl pripoveduje: zgodba nima velikih dramatičnih preobratov, ampak se gradi počasi, skozi drobne premike, skozi notranje napetosti in postopno razpadanje iluzij. Bralec mora biti potrpežljiv, a tistim, ki ostanejo z zgodbo do konca, se odpre bogat in niansiran svet. S tem, ko zavrača hitro zadovoljevanje bralskih pričakovanj in »instant« rešitve, roman postane neke vrste upor proti sodobni hitri kulturi. Sočasno pa avtorica piše tako, da nas vedno znova vabi naprej, da obračamo strani »kot nori« in čakamo, kaj se bo zgodilo. In to kljub počasnemu ritmu. Tudi jezik romana je poseben: je natančen, skoraj skop, a hkrati poln lirične lepote. Včasih beremo, kot da smo v Evelinini glavi, kot da poslušamo njen notranji monolog; drugič pa se ton ohladi in oddalji, kot da bi se junakinja želela zaščititi pred čustvi, ki jo preplavljajo. Prav ta nihanja med toplim in hladnim, med bližino in distanco, poganjajo roman naprej, kljub temu da na površju deluje mirno.

Tisto, kar September loči od drugih sodobnih romanov, je občutek, da je vse v njem premišljeno. Nič ni naključno – vsaka kretnja, vsak stavek, celo vsaka tišina nosi svojo težo. Bralec tako ne bere samo zgodbe o eni ženski, ampak hkrati razmišlja o širših pogojih, v katerih nastajajo naše identitete, telesa in želje. Čeprav lahko roman beremo kot intimen psihološki portret, je hkrati tiha, a močna kritika družbe. Schnabl skozi svojo junakinjo razkriva, kdo v naši družbi še vedno določa, kaj je dovoljeno in kaj ne, kdo sme govoriti in kdo mora molčati. In to počne brez pridiganja, a z nenehno, rahlo napetostjo, ki jo bralci čutimo na vsakem koraku.

September je zato pomembna knjiga za naš čas. Združuje psihološko globino, estetsko dovršenost in družbeno ostrino. Ni lahko branje, zahteva našo polno pozornost in pripravljenost, da sledimo tudi najbolj subtilnim signalom. A prav v tem leži njena moč – ni knjiga, ki bi nam ponujala hitre odgovore, ampak takšna, ki nas potisne v razmislek, v nelagodje in tudi v tiho upanje, da lahko presežemo meje, ki nas tiho stiskajo.

Brati September danes, ko se tudi v Sloveniji znova zaostrujejo razprave o spolu, družini in pravicah žensk, je še posebej pomenljivo. Evelinina tiha notranja borba proti pritiskom okolja odmeva onkraj strani romana – spomni nas na resnične boje, ki jih mnogi še vedno bijejo vsak dan. In v tem je največja moč Schnabl: z nežnim, a ostro izbrušenim jezikom ne govori samo o splošnih temah svobode in zatiranja, ampak zelo natančno zadene tudi tisto, kar je specifično slovensko – naše nevidne zidove, naše tihe dogovore, ki še vedno določajo, kaj je dovoljeno in kaj ne. September tako ni le roman, ki ga beremo zaradi užitka, ampak tudi literarno dejanje, ki nas vabi, da se zazremo vase in se vprašamo, kje v tej mreži moči stojimo sami. Prav v tem prepletu lepega in pomembnega, osebnega in družbenega, pa roman doseže svojo polno moč. Dejstvo je, da bo v romanu vsakdo našel delček sebe. Nekateri v vlogi Evelin, drugi morda v vlogi staršev ali prijateljev, morda v otroštvu, najstništvu ali odraslosti. Vsekakor pa je to roman, ki je pomemben za našo malo podalpsko družbo in ki nam daje misliti. No, ravno to pa naj bi bil cilj kakovostne literature, kajne?