Aleksandra Gačić o zbirki kratke proze Steklene stene Ane Svetel (založba Beletrina, 2024)

V svoji četrti knjigi Steklene stene (Beletrina, 2024) je etnologinja in kulturna antropologinja Ana Svetel ponovno dokazala, da poleg raziskovalne kariere suvereno obvlada tudi umetnost literarnega pisanja, ki se ga loteva z antropološko senzibilnostjo do opazovanja majhnih, pogostokrat skritih ali neopaznih vsakdanjosti, v katere so njeni značajsko ambivalentni in rahlo problematični liki, še posebej ženski, ujeti. Izhajajoč iz poznanih okolij – generacijskih in kariernih – se pisateljica prek posameznih zapletov in individualnih izkušenj, ki jih umešča v širše družbene kontekste, pomenljivo dotakne različnih razmerij moči, v katera smo vsi družbeno vpleteni. Pet kratkoproznih besedil, ki so sicer daljša od klasičnih kratkih zgodb, a vendarle dramaturško premišljena po zakonitostih kratke zgodbe in pa predvsem slogovno dovršena, pa pri tem početju ne moralizira. Končno sodbo pisateljica prepusti bralcu samemu. Ta družbene napetosti prepoznava v zgodbah protagonistov in ne nujno v sebi, s čimer celotna knjiga deluje kot spoznavanje sebe skozi distancirano izkušnjo drugega.

V zgodbi Marelice tako na primer spremljamo umetnico Tito, ki umetnost dojema kot preživetje, v kontrastu s premožnima sorodnicama iz Beograda, ki umetnost razumeta kot simbol prestiža. S svojo popolno podobo videza in vedenja izražata pripadnost eliti oziroma povsem »drugi kasti«, zaradi česar se Tita ob njiju počuti telesno in družbeno neustrezno. Ko sorodnici razkrijeta družinsko modrost, da je za uspeh v karieri in življenju nasploh treba žrtvovati prvorojenca, se zgodba poglobi v temo racionalnega žrtvovanja telesa in materinstva za splošni uspeh in srečo v življenju. Ta pretresljiv trenutek razpre širšo naracijo o telesnosti, reproduktivnosti in pritiskih, ki jih družba nalaga ženski. Prek maternice, ki metaforično postane simbol uspeha, se odpira globlje vprašanje, in sicer, kaj mora ženska žrtvovati za lastni uspeh. S podobnim vprašanjem nas sooči tudi zgodba Elza, v kateri spremljamo Zalo, Instagram mamo in influenserko, ki na družbenih omrežjih gradi estetizirano podobo idealne ženske in popolne matere – tiste, ki zmore vse. A pod popolnimi fotografijami in urejenimi objavami se skrivata čustveno in fizično zanemarjena otroka. Materinstvo tako postane zgolj sredstvo za ustvarjanje osebne blagovne znamke, medtem ko idealizirana podoba ženske in sodobnega starševstva nasploh odkriva globlje kapitalistične in narcistične patologije.

Zbirka po drugi strani izpostavlja tudi toksičnost akademskega sveta, ki je strogo hierarhičen, birokratiziran in prežet z imperativom produktivnosti. V zgodbi Alzacija na primer spremljamo profesorja zgodovine, ki se znajde v dvoumni situaciji, ko ga študentka v izsiljevalskem poskusu zvišanja ocene lažno obtoži spolnega nadlegovanja. Čeprav naj bi bila razmerja moči jasna – pisateljica tu opozori, da je študentka v akademski verigi tista na dnu, torej najbolj ranljiva in najbolj nemočna – se dinamika tu hitro obrne. Svetel prek tega povsem lahkotno, brez stilske senzacionalnosti, odpira vprašanja resnice, moči in percepcije: ali v sistemu, kjer velja pripoved bolj kot dejstvo, resnica sploh še šteje? Podobno akademsko tematiko obravnava tudi zgodba Ključi, v kateri se raziskovalka po dveh letih dela v tujini vrne domov, a se znajde v občutku tujstva in izgube pripadnosti. V odsotnosti domačega vonja v stanovanju, ki ga je oddajala, začuti simbolično praznino. Nazadnje postane akademska nomadka, razpeta med lokacijskimi, spreminjajočimi se identitetami globaliziranega sveta.

Temo prehajanja, večkulturnosti in razpoke med posamezniki, ki so jih včasih vezali skupni trenutki, podobno odpira tudi zgodba Hobotnica. Nekdanji mednarodni študentje se po dvanajstih letih ponovno srečajo, a nostalgija hitro razpade – razkrijejo se časovna in mentalna distanca, spremenjene identitete in napetosti. V ospredje stopi odnos med Nemko Michaelo in Hrvatico Jeleno, v katerem kljub deklarativni odprtosti prihaja do prikritega občutka večvrednosti in stereotipov o Balkanu. Svetel s tem pokaže, da multikulturnost še ne pomeni enakopravnosti in da politična korektnost lahko skriva popačene predstave in paternalizem. Zgodba tako hkrati razgrinja nostalgijo kot iluzijo preteklosti: njihov »reunion« postane prostor tihega družbenega tekmovanja, prikrite primerjave uspehov in proustovski moment iskanja izgubljenega časa – hrepenenje po preteklem jazu in mladosti.

Tako kot aludira naslov, pa so vsem zgodbam skupne nevidne, a trdne in navidezno neprehodne ovire, ki jih protagonisti včasih zaznavajo, včasih pa ne. Steklene stene jih metaforično namreč varujejo, a hkrati tudi omejujejo, s čimer Ana Svetel poseže v kompleksno nrav družbenih struktur in prepričanj (včasih tudi prostovoljno ponotranjenih), ki posamezniku neusmiljeno zapovedujejo uspeh in srečo na vseh frontah življenja, tako zasebnih kot kariernih, čeprav pogostokrat brez optimalnih pogojev za uresničitev teh zahtev.