Tone Škrjanec: Dihaj (Center za slovensko književnost, 2017)

Napisal Tomaž Rode

Pesniška zbirka Dihaj, nova stvaritev Toneta Škrjanca, ohranja avtorjev prepoznavni slog in se ustavlja pri podobnih tematikah, kot njegova zadnja zbirka Sladke pogačice. V njej je veliko prostora za opazovanje, posedanje in doživljanje malenkosti, ki igrajo osrednjo vlogo v Škrjančevem svetu. K pristnosti in prodornosti njegove poezije veliko pripomorejo pomenska natančnost in zmožnost lahkotnega prehajanja med različnimi ravnmi jezika. Svežina zbirke Dihaj, ki ne predstavlja nikakršnega preloma v avtorjevem ustvarjanju, priča o učinkovitosti njegovih pesmi.

Škrjančevo poezijo verjetno radi beremo tudi zato, ker se s subjektom z lahkoto poistovetimo – tokrat se bralcu celo zdi, da ga naslov zbirke osebno nagovarja. Na vabilo (ali ukaz) »Dihaj« se v trenutku odzove, ker mu preprosto ne preostane drugega. Ta reakcija ustreza subjektovemu pogledu na življenje, saj v zbirki ne prevladuje neposredno spraševanje o bivanju – kar pa ne pomeni, da pesmi niso eksistencialne. Nasprotno. Ravno predpostavka dihanja omogoča, da subjekt zares užije življenje in se izogne skušnjavi, da bi »preveč filozofiral in premalo pil.«

Subjekt prepoznava grožnjo, ki mu jo lahko predstavlja življenje, če se ne odpre zaznavi. »Nedotiki, ki se vse bolj plodijo kot zajci« lahko ljudi napravijo za »razdrobljene mikrokozmose«. To ga vodi k razširitvi svojih obzorij.

Na področju odpiranja subjekta k življenju se dogajajo glavni premiki zbirke, sestavljene iz treh delov. Vzorec, ki se ponavlja v prvem delu, Konec konca; začetek, lahko vidimo že v prvi pesmi. Subjekt se izogiba dokončnim sodbam o stvareh in se od ponujenega imperativa »postanite lahki, bodite svetloba« oddalji že v naslednjem verzu: »razmišljam, pa vseeno ne vem.« Omejenost njegove spoznavne moči ne predstavlja tragične resnice, ampak jo doživlja kot blagodejno omejitev zaznavnega prostora. »Vsako najino iskanje ima nepričakovan konec. / to mi je všeč, to mi daje upanje« pravi v pesmi Vsi smo na istem vlaku. Nerazložljivo silo predstavlja tudi pesništvo, saj iz doživljajev, ki jih sprejema kot neurejene »štrleče niti«, ustvarja smiselne enote, kjer je vse »tam, kjer je treba, da je.«

V tem smislu se dinamika pesništva v ničemer ne razlikuje od dinamike bivanja. Uvod v drugi del zbirke z naslov Šum, predstavlja Precej intimna pesem brez poudarkov, ki pa se osredotoča na dogajanje zunaj subjektove duševnosti. Njegovo pozornost jemljejo zamišljeno petje ženskega glasu, speštan košček torte in igranje klavirja. Tanko mejo med intimo in svetom označuje neizogibna izmenjava. Stična točka poezije in eksistence je ravno dihanje.

Tega procesa Škrjanec ne idealizira. Tesnobnost, ki jo subjektu prinaša spoznavanje lastnih meja, vztrajno dokumentira. Subjektovih strahov se loti z občutljivostjo, a brez patetike in pomilovanja. Pomisleke ob napredku, ki podira stare zidove, da postavlja »nove in še slabše in še večje«, predstavi jasno. Parfumi, umazan asfalt in brkljanje po fejskubu vdirajo v subjektovo vidno polje. Izobilje podob ga sili k umiku, da, tako kot Bach v pesmi Januar, »ves stisnjen / čepi v kotu kavča«. Zaradi prenasičenosti čutov v nadaljevanju številnih podrobnosti ni več zmožen opredeliti. Gozd naenkrat diši »nedefinirano«, pojavljajo se »zamazane brezspolne silhuete, ki se oddaljujejo po cesti«. Nastopi potreba po samoomejevanju, ki je močno prisotna v zadnjih pesmih drugega dela zbirke. »Samo to kepo štrenasto / iz ust izpljunem, / naredim prostor.«

Na tem občutju gradi tudi Mandala, sklepni del raziskovanja človekovega dihanja. Imeti »oči tesno zaprte« mu omogoča, da bolje vidi. Kljub malenkostni preobrazbi tona, pa se njegovo doživljanje bistveno ne spremeni. Še vedno je življenje včasih lahkotno (takrat se lahko sprosti ob vrčku piva), včasih pa turobno in tako izčrpajoče,  da je subjekt »preveč sfukan, / da bi spal.« Poslednji preobrat zbirke je v tem, da se subjekt odpove posredovanju razuma. Zadnji dve pesmi sta čisti podobi. Kratka impresija, ki sklene zapisano, je preprosta, a obenem skrivnostna: »Neke zelo dolge in močne ribe v tolmunu.«

Z nenadnimi vsebinskimi in razpoloženjskimi premiki, odsotnostjo stopnjevanja pripovedne napetosti skozi zbirko in neenotnostjo izpričanih nazorov, se avtor odpoveduje mnogim sredstvom, ki bi lahko služili kot vezivo k povezovanju pesmi. Rezultat je dvojen. Na eni strani zbirka lahko deluje raztreseno; avtorjev slog včasih razvodeni, ko bi pričakovali zgostitev, in, ko pričakujemo, da bo napetost dosegla svoj vrh, Škrjanec postreže s preprosto in neposredno podobo. Na drugi strani je avtor od začetka do konca nepopustljiv pri resnicoljubnosti izkustva. Ta zvestoba samemu sebi daje zbirki Dihaj končno podobo. Pesnikova velika vrlina je v tem, da se v ničemer ne oddalji od konkretnosti in dejanskosti življenja. Branje zaključujemo tako, kot jo subjekt začenja. V rokah držimo »nekakšen priročnik o jadranju«, ki nam ne zagotavlja, da bomo, ker smo ga prebrali, »kaj boljši«. Vsekakor pa bolje dihamo.