Silvija Žnidar o pesniški zbirki Ampak, kdo? Nine Dragičević

Pesniška zbirka Ampak, kdo? Nine Dragičević je presunljiv, ostro odmerjen prikaz nekakšne »družbene klavstrofobije«: z upovedovanjem, slikanjem (male oziroma malih) skupnosti, ki temelji(jo) na medsebojnem nadzoru, uklanjanju represivnim pravilom in normativom, na kroženju resentimentov in samozatajevanju zaradi strahu, ustvari strašljiv prostor, za katerega se zdi, da v njem ni možno dihati (»Nekdo prihaja, zre, / vate zre, / prihaja. Ker vate zre, / ob rob se postavi, / ali strašiš, / spravi te na rob, / mimohod«); za to prostorje se zdi, da se krči in krči ter oži s pomanjkanjem in ukinjanjem individualnosti. Gre za poezijo, ki s pretanjenim dramaturškim občutkom za poetično naracijo skozi interakcije, misli, izjave nekaj posameznikov_ic, z menjavo subjektnih pozicij neprizanesljivo pokaže oziroma izpostavi kritične točke krivičnih družbenih odnosov in pozicij, ki (re)producirajo homofobijo, seksizem, mizoginijo, ki perpetuirajo performiranje zamejenih spolnih in razrednih vlog ter ohranjajo različne oblike nestrpnosti, ki so slepe za prave razloge revščine in raznoraznih stisk, s čimer se omogoča nenehen krogotok nasilja in takšne ter drugačne agresije: »da se torej vse samo replicira / v iskanju prihodnosti obrati k preteklosti«. Poezija Nine Dragičević je v tej zbirki izjemno organizirana in tempirana, osredotočena na lapidaren, surov jezik, ki se razvija in daje v neusmiljenem, nabrušenem ritmu.

Ampak, kdo? je posebna zbirka, zbirka z zgodbo: lirizirano pripovedjo o gospodu Staniču, klozetiranem homoseksualcu, ki skriva svojo identiteto pred sosedi, »zglednimi« meščani, v svojem samozanikanju pa sam postane oseba, ki obsesivno opazuje druge, ki drugim zameri, ki v sebi kopiči grenkobo. Njegova »nasprotnica« je gospa Jerman, na videz vzorna mati (tudi mati Staničeve simpatije), ki vzvišeno in s sodbo gleda na ostale (zanimiva je raba besed »gospod« in »gospa« v nazivanju Staniča in Jerman, kot da pesnica ironično prikaže rigidnost družbenih pravil in zglednosti). Dragičević seveda naracijo poda na svojstven način: s fragmenti vpogledov v življenja oseb za štirimi zidovi, v majhni soseski, drsimo iz njihovih notranjih življenj v strašnejše atmosfere socio-ekonomskega nadzora, omejevanja; pesnica vse to premišljeno kontekstualizira, prevprašuje odnose, ki se vzpostavljajo. Tudi raba slovničnih oseb je spretno in strateško postavljena; čeprav je lahko videti, kot da iz distance prejemamo tretjeosebno poročilo o likih, se vanj vedno vpleta avtorski glas iz prvoosebne perspektive, ki komentira ključne, polemične točke svojih pesmi. »Zgodbo« o gospodu Staniču, gospe Jerman in njenem sinu (itd.) večkrat prekinjajo pesmi, za katere se zdi, da govorijo iz intimne perspektive pišoče subjektinje, vendar primerno dopolnjujejo in razvijajo narativ (»Moj fotr pravi, da mu je žal, / saj da bi jaz bila krasna mama. / Jaz fotru pravim, da meni je žal, / kajti on bi tudi bil krasna / mama«). Tesnobo, ki jo porajajo majhne skupnosti ter splošne, vseprisotne nestrpnosti in sovraštva, odlično demonstrirajo zunajliterarne, intertekstualne prvine, ki jih Dragičević vpeljuje v svojo zbirko. To je t.i. poezija zabrisovanja, pri čemer pesnica briše določene besede iz konzervativnih, sentimentaliziranih časopisnih prispevkov, končni izdelek pa izpostavlja, podčrtuje neka druga sporočila, vzpostavlja parodičen ironičen odnos z izvirnikom (»a nekdo drugače bere, vidi nekaj, / česar mesto, ki spi, ne vdahne, / pred očmi je, kar skrivajo črke in še črk / itd., nekdo drugače vidi nekdo nekaj drugega«). Likovni vložek, ki doda piko na i sporočilnosti (in sami formi) zbirke, so nekakšni izrezki iz Staničevih zapiskov: dajejo nam vpogled v mentalno stanje osebe, ki se mora skrivati, zanikovati, katere samoohranitev temelji na tem, da prevzame vzorce delovanja drugih, ki domnevno živijo po vseh pravilih obče morale. Zbirka tako prepričljivo funkcionira tako na jezikovnem kot tudi grafičnem, slikovnem nivoju, svoji problematiki se približa skozi različne medije sporočanja.

Pesmi Nine Dragičević v svoji neposrednosti, izogibanju ornamentalnosti in pretirani metaforičnosti učinkujejo zelo silovito in prodorno. Ponavljanja določenih motivov, preobračanja in vračanja k specifičnim tematikam, besedam in besednim zvezam vzbujajo tesnoben občutek repeticije, neusmiljenega krogotoka nasilja in prisil (v »družbi krožnega terorja«, če si izposodim besede Nataše Velikonja, avtorice spremnega zapisa). Zdi se, da je v atmosfero lirike vpet tudi zlovešč ton neke omniprezentne sile neimenovane oblasti, ki vselej pritiska na posameznika, ga sili v svoje kalupe. Pomenljiva, dosledna in pogosta raba zaimkov (naslovni kdo, ki »izraža vprašanje po neznani osebi«) v vprašalnih stavkih vrta v teksturo razosebljene družbe, prevprašuje anonimnost, podložnost množic, ki preprosto sledijo nekim občim, posameznikom_icam škodljivim vrednotam, zato da lahko uživajo v nekem minimumu udobja (čeprav pogosto živijo v mizeriji: »Gospod Stanič pravi, da so vsi isti. / Gospod Stanič včasih jé mačjo hrano, / tako zelo so vsi isti.«). Dragičević jasno kaže, kako vsi performiramo določene vloge (na primer spolne), pri čemer pozabimo na upornost, solidarnost, možnost lastne sreče. Čeprav gospod Stanič na koncu doživi hipec, »dan« ljubezni, po kateri je hrepenel, pa grozeča skupnost že stoji na poti njegovi sreči. Zdi se, da se bo moral vrniti v nevidnost, v uborno zavetje štirih sten. Ampak, kdo? tako strukturno, formalno in vsebinsko na izjemen način prikazuje zlovešče »večno vračanje enakega«. Ampak, kdo lahko to prekine? Knjiga kar kliče k uporu in solidarnosti, k zavračanju sovražnosti.