Anja Zidar o romanu Pričakovanja Anje Mugerli
Temu, kaj dela moškega moškega, je posvečeno ogromno filozofskih in literarnih del, ki to vprašanje oblikujejo kot vprašanje bistva človeštva, medtem ko se temu, kaj je bistvo človekinje, ženske, šele v zadnjem času posveča več gradiva. Roman Pričakovanja se tega bistva loteva na točki, ki je v sodobni družbi splošno sprejeta in celo pričakovana: materinstvo. Jana, protagonistka romana, ima trdno zvezo, popolnega partnerja, službo in lastniško stanovanje, seveda je sedaj čas še za materinstvo. Roman Pričakovanja na zagoneten način pokaže na tanko mejo med osebnimi in družbenimi pričakovanji, ki se zaključi v neizpolnitvi tako enih kot drugih.
Jana poleg osrednje vloge znotraj pripovedi v smislu pripovednega fokusa predstavlja tudi tematsko središče zgodbe: pripoved se namreč v največji meri osredotoča na pričakovanja, ki jih družba goji do nje, manj pa na pričakovanja, ki jih družba goji do njenega partnerja ali ženskih likov na splošno. Ta pričakovanja se zgoščajo zlasti okoli tega, da mora postati mati, skozi nezmožnost izpolnitve teh pričakovanj pa je Jana prisiljena izprašati svoje druge vloge, narediti torej nekakšen obrat nazaj v vprašanje, kdo (kaj) sploh je, če ni mama. Roman prek Jane tako ne predstavi neplodnosti kot zgodbe o obupu, kot tudi ne o idealističnem premagovanju, temveč kot zgodbo o realističnem prevpraševanju.
Na samo vprašanje bistva Janine osebnosti, iz katerega bi izhajala posplošitev za vse ženske, sama pripoved ponudi več odgovorov, ki pa jih ne uspe utemeljiti: Jana je radijska novinarka (ki začne z delom že v času fakultete, ker jo veseli nekaj pisati o literaturi) in njeno radijsko delo se prepleta z osebnim življenjem, a hkrati ostaja od njega striktno ločeno. Podobno tudi Janin partnerski odnos s Primožem in prijateljska trojica s prijateljicama Katjo in Tino. Zanimiva je tudi vloga Jane kot vnukinje, ki je večinoma neizkoriščena – Jana je večinoma odraščala z babico, starši pa v romanu niso omenjeni. Enodimenzionalnosti pa se roman kljub temu uspe izogniti s fokusom na vlogi Jane kot ženske in Jane kot človeka. Obravnava ju namreč kot med seboj neodvisni: Jana kot ženska si tako želi otroka in gre zaradi te želje skozi zapletene zdravstvene postopke, medtem ko se Jana kot človek sprašuje, kdaj je njeno telo postalo neobičajno, bolno.
In ravno deli, v katerih roman preigrava nasprotje bolezni in zdravja v okviru pomanjkljivega oziroma polnega telesa, so tisti, v katerih je roman najmočnejši. Čeprav je neplodnost (in pričakovanja povezana z njo) v središču, se roman osredotoči zlasti na trenutek človekovega dostojanstva. Medicinski posegi niso boleče tragični zaradi verističnega opisa njihovih potekov, temveč zaradi tega, ker v njih protagonistka ne le izgubi nadzor nad sabo, ampak izgubi vse svoje dostojanstvo: zreducirana je namreč zgolj na znanstveni objekt. V najbolj temnem delu romana se protagonistka popolnoma poistoveti z neuspešnostjo svojega telesa. V tej luči je protagonistkino poziranje za akt mogoče interpretirati kot način ponovnega učlovečenja.
Ta trenutek v romanu ne dobi pravega odzvena, saj protagonistka sliko nazadnje uniči, o njej pa se ne želi pogovarjati (podobno kot o medicinskih postopkih, ki jim je podvržena): ta realnost je sicer bolj verjetna v kontekstu dejanskega prebolevanja izkušnje neplodnosti, a izpade nekoliko nedodelano prav zaradi vse pozornosti, ki je odmerjena procesu nastajanja akta. Podobno pomembna se zdi slika debelih dojenčkov v plastičnih vrečkah, ki visi na vhodu Klinike za reproduktivne bolezni in na nek način obiskovalke, tudi protagonistko, zbada podobno kot molilci, ki jih Jana nekoč sreča: težave z neplodnostjo jo zreducirajo na objekt in tako odrežejo samo osebno izkušnjo.
Pomanjkljivost romana je uokvirjenost Jane med dve prijateljici: Katjo, svobodno umetnico, ki o otrocih razmišlja na filozofski ravni (pri tem spominja na poteze dela Materinstvo Sheile Heti), in Tino, mamo, ki na neki točki omeni, da se je v materinstvu že povsem izgubila. Podobno kot Heti meče kovance, se Jana obrača zdaj k eni, zdaj k drugi prijateljici, da bi dobila odgovor na vprašanje o (ne)upravičenosti do otroka, (ne)zdravju svojega telesa in izgubi dostojanstva. Pri tem premi govori niso ločeni, temveč so navedeni vezano, tako da mestoma ni jasno, kateri navedek pripada kateremu liku. S tem prijateljici delujeta bolj kot arhetipa dveh pristopov do vloge ženske kot pa polnokrvna lika. Obratno pa Primož, Janin partner, deluje bolj resnično, njun razvoj od otroškega idealizma do skrušenosti (in morebitnega razhoda) pa bolj verjeten kot potovanje v Grčijo, kamor se Jana odpravi s Tino na obisk h Katji.
Pričakovanja kot fenomen vključujejo hrepenenje in upanje: medtem ko je prvo iracionalno in impulzivno, tudi naivno, je drugo usmerjeno v prihodnost. Tako si je mogoče pojasniti tudi sam roman: večinoma ga zaznamuje hrepenenje po nečem, kar ni zares racionalno, temveč je vsiljeno prek družbenih norm, sam zaključek pa oblikuje upanje, da si je mogoče zamisliti svet onkraj tega. Četudi bi lahko to dvojnost roman tudi skozi pripoved večkrat poudaril, je pravzaprav ravno naivnost obče mesto, ki spodbuja sočutje, razumevanje. Paradoksalnost romana, ki prepogosto zapade v shematičnost, je nemara tako celo namenska: literarno delo pač ni priročnik za doživljanje, ampak je dokument o procesu oživljanja.