Sanja Podržaj o pesniški zbirki to se ne pove Ane Pepelnik

So stvari, ki se jih lahko pove, in stvari, ki se jih ne sme povedati. Potem pa je tu še tisto, kar se pove zlahka, in tisto, česar se ne da povedati, kar je neupovedljivo z besedami, ki so na voljo. Slednje skuša Ana Pepelnik uloviti v zbirki to se ne pove.

V branje nas uvedejo kratki fragmenti, med katerimi je veliko praznega prostora za dihanje, a se kljub temu smiselno povezujejo in jasno začrtajo tematiko zbirke: ta govori o kroženju, prehajanju iz ne-biti v bit in nazaj, o prostoru med temo in svetlobo, med začetkom in koncem in vsem, kar je vmes. »če bi bila lahko direktna / oblika / potem bi bil / krog« – kako se pesem (ali življenje) sploh začne in ali se kdaj zares konča? Ali se gibljemo po daljici z začetkom v točki A in koncem v točki B? Ali vendarle krožimo, kot zapiše pesnica, »v stalno ponovitev da se vsaj za moment nahajam v gibanje vetra | nečesa večjega«.

Odgovori se nam ne dajejo sami od sebe, ne povejo se nam, lahko jih samo bežno občutimo. To, kar se (nam) ne pove, je večno prisotna odsotnost, neoprijemljiva kot meglica ali delčki prahu, ki jih vidimo samo takrat, ko jih oblije svetloba. Morda se vse to sliši res komplicirano filozofsko, celo mistično, a ko se pesmi v zbirki razprejo v daljše, mestoma tudi prozne sestavke, je vse zelo jasno, zelo blizu. Pesnica črpa iz običajnih trenutkov, iz šumenja krošnje smreke, sunka vetra, medčloveških bližin in tistega trenutka pred spanjem, ko se na pol v snu nekaj porodi. Pa tudi iz bolečine, izgube in odraščanja, »kar ne pomen drugega kot odkrivanje ali spoznavanje minljivosti da minljivosti ni da je sam ponavljanje prepoznanje da za tistim ko nekomu nekdo umre ali pa sam ki ves čas umiraš da za tistim ni pričakovane niti ob|ljubljene selitve v notranjost v kamorkol …«. Med branjem čutimo, da smo se približali nečemu človeškemu, tistim vprašanjem o naši eksistenci in ustvarjalnosti, našemu čustvovanju, ki jih znanost niti približno ne zna razložiti, saj za to ni besed. Odgovore moramo iskati v prostorih med besedami. Zbirka se zaokroži s krajšimi fragmenti, pesnica pa jo sklene z besedami »do tu se pride / lahko da smo se srečali«, kot bi sporočala, da je svoj izraz pripeljala do skrajne točke še upovedljivega.

Spregovori pa tudi o srečevanju, saj problem tega, kar se ne pove, ni samo v tem, kako to izraziti z jezikom, ampak kako to povedati drugemu, kako narediti razumljivo nekaj, kar je tako krhko in izmuzljivo, kar se oblikuje kot misel ali občutek, kot nekaj, česar morda ne znamo razložiti niti sami sebi. Zanima jo, kako uporabiti jezik, ga upogibati ter izpostaviti njegovo večpomenskost in večplastnost. Ko sprašuje »a vidiš to kar mi na not svet«, sprašuje, kako predati to, kar (za)sveti v njej, bralcu, poslušalcu, drugemu, tako da se pri tem čim manj poškoduje.

Morda se zato oddalji od tradicionalne pesniške oblike in opusti velike začetnice ter vsa ločila, razen navpičnic, ki razpirajo pomene besed in njihovih zvez. Motivno tematsko se to se ne pove povezuje s pesničinima prejšnjima zbirkama Tehno (LUD Šerpa, 2017) in Treš (LUD Šerpa, 2021). Že Tehno se konča s kratkimi in formalno razpuščenimi pesmimi brez ločil, v katerih se besede raztapljajo v prostor. Tudi v Treš je proti koncu zbirke vse manj ločil, ki pa v to se ne pove popolnoma izginejo. S tem, ko nimamo nobenih oprimkov, moramo branje upočasniti, da se nam ne izmuznejo pomeni, ki se skrivajo med besedami in znotraj besed samih. Kot bi nas pesnica nagovarjala: »za moment se ustavi poslušaj ne še mimo«. Tudi njen govor postane v pričujoči zbirki še bolj neposreden in naraven, saj se ne meni preveč za slovnico, besede zapiše, kot bi jih izgovarjala. Tako iz zbirke še bolj zasije iskrenost, pristnost te želje, te nuje, da nam pove o tem, kar sveti v njej.

S tem, ko se počasi potapljamo v ves vmesni prostor, ki se razpira med besedami, pa tudi v nas zasije odblesk tega izmuzljivega občutja, da se naslanjamo na nekaj večjega in da smo del istega kroga. Zbirka sicer namiguje, da je komunikacija do neke mere nemogoča, da se tisto, kar želimo predati, izgubi takoj, ko je izrečeno ali zapisano. Da nas drugi v resnici nikoli ne more razumeti. Pa vendar iz nje veje svetloba, saj se naše poti vseeno kdaj pa kdaj križajo; včasih se srečamo in ugotovimo, da smo si v tistih malih stvareh podobni. In smo potem malo manj sami.

Bo kdo kdaj znal povedati to, kar se ne pove? Najbrž ne. Vendar je moč pesniške besede v tem, da se temu vedno znova približuje in odkriva nove odtenke čustvovanja. Ani Pepelnik je to uspelo na način, ki je prepoznavno njen, odkrit in nenarejen, poln topline.