Martin Justin o romanu Težka voda Pie Prezelj

Težka voda, prvenec kulturne novinarke in prevajalke Pie Prezelj, je nedvomno vzbudil veliko zanimanja med slovenskimi literarnimi kritičarkami in kritiki: poleg lepega števila recenzij je ob Pričakovanjih Anje Mugerli eden od dveh romanov, nominiranih za kritiško sito, kresnika in Cankarjevo nagrado, torej tri osrednje nagrade, ki jih lahko dobijo dela te literarne zvrsti, že pred tem, na knjižnem sejmu novembra lani, pa je osvojil nagrado za prvenec. Ob kratkem posvetovanju s COBISS-om lahko ugotovimo, da je roman poleg »strokovne« pritegnil tudi širšo javnost: javne knjižnice so ga posodile že skoraj 2000-krat, letos pa ga je založba tudi ponatisnila.

Očitno gre torej za medijsko izpostavljeno in za bralstvo precej zanimivo knjigo. Kar se, ko jo prvič primemo v roke, morda zdi nenavadno. Težka voda je namreč na slabih 100 strani strnjena, gosto stkana pripoved o žalujoči starejši ženski, njeni vsiljivi sosedi in vaškem župniku, v kateri se, razen tega, da je obujenih nekaj spominov, obranih nekaj prezrelih paradižnikov in pogretih nekaj kozarcev mleka, ne zgodi prav veliko. Roman je sicer izvrstno spisan, a njegova fragmentarna zgradba in dolge, ritmične povedi vsaj na prvih straneh branje bolj otežujejo kot pa vzpodbujajo – vsaj sam sem v slogovni plati romana zares lahko užival šele pri drugem branju.

A na srečo prvi vtisi pogosto zavajajo, bralska pričakovanja pa so veliko lažje zasukana kot vzorci vaškega življenja. V Težki vodi se resda skoraj nič ne zgodi, je pa veliko povedanega – med redkimi dogodki so namreč stisnjene številne tematske plasti. Te lahko začnemo odstirati že, če se vprašamo, za kom žaluje Ida, protagonistka romana in starejša ženska iz prejšnjega odstavka. Seveda, očitno žaluje za možem, ki se je »raztegnil čez gredico, čez peteršilj in čez korenje«. A že to žalovanje ni enoznačno. Idin zakon, v katerem se je ta izkazala za »popolnoma nerabno«, ni bil, kot kaže ta evfemizem, rezultat strasti, temveč naključij in družbenega pritiska. Ida žaluje tudi za prijateljico Mileno, zgodnjenajstniško simpatijo, ki je ob prvem namigu lezbične ljubezni z družino pobegnila v Nemčijo. In žaluje za življenjem, ki bi ga lahko imela, za vsakdanom, »v katerem telo ni orodje, zadrto, togo, otrdelo, ki izpolnjuje, kar pač mora, temveč prožen prostor želje, gnetljiv in topel in mehak«.

Če bi moral poiskati šiv, ki povezuje tematske nianse Težke vode, bi si pomagal z glagoli morati, moči in želeti. Težka voda je, vsak tako sem o njej začel razmišljati sam, roman o želji, dolžnosti in družbenih pričakovanjih. Seveda je zanimiv predvsem, ker govori o neizživetih željah in po meri družbe ukrojenih življenjih konkretnih likov – ovdovelih starejših žensk s podeželja, ki so bile do sedaj v literaturi (in družbeni zavesti) pogosto zapostavljene. Hkrati pa se mi zdi, da roman horizont teh likov tudi presega. Spoznanje, da lahko »žaluješ za nečim, kar ni nikoli obstajalo,« da lahko »izgubiš, česar nikoli nisi imel«, si zaslužimo, tudi če nismo Ida. Lojzetova ugotovitev, »da ga On gleda in varuje, kot ljubi in varuje vse, a ne bo ga hranil, ne bo ga kopal, ko tega ne bo zmogel sam«, ni grenka samo za ostarelega farja, temveč je lahko ob primerni zamenjavi Njega za poljuben drugi predmet čaščenja, ki odvrača od grajenja pristne skupnosti, na katero se lahko zanesemo, pomenljiva tudi za marsikoga drugega.

Težko vodo tako odlikujeta izjemna ekonomičnost in tematska niansiranost. Zato romanu ni težko odpustiti nekaj sicer skoraj neopaznih pripovednih stranpoti. Predvsem nit, ki sledi Lojzetu, proti koncu romana rahlo zaide. Sprva namreč predstavlja vez med dvema osrednjima ženskima likoma – vsiljiva soseda Marta potrebuje žegen dušnega pastirja, da Idina situacija res zahteva njeno intervencijo – kasneje pa zadobi neko mero pripovedne avtonomije. Ta je sama po sebi povsem zanimiva, a rahlja sicer izjemno delikatno zgrajeno strukturo romana. Podobno velja za nekatere Idine spomine, skozi katere spoznamo njeno življenje in nam na trenutke ponudijo več, kot bi zares potrebovali. Tu me je zmotila predvsem mimobežna omemba dela v tovarni in vožnje z delavskim avtobusom, ki življenju Ide in njenega moža sicer da nekaj materialnosti, a deluje rahlo zmedeno v motivnem smislu in ne pridoda veliko v smislu vsebine. A gre v obeh primerih za malenkosti, podrobnosti, ki se hitro izgubijo na sicer gosto tkani in bogati tapiseriji Težke vode.