Aleksandra Gačić o delu Nemogoče Nine Dragičević (založba Beletrina, 2025)

V svoji najnovejši knjigi Nemogoče pesnica, esejistka in sociologinja Nina Dragičević odpira prostor slovenskim skladateljicam, ki jih z izjemo Josipine Turnograjske uradni zgodovinski spomin skorajda ne beleži. Izhodišče knjige je namreč kolektivni manko vednosti o ženskih glasbenih ustvarjalkah, pri čemer je domneva o neobstoju teh osrednja nit knjige in hkratni metodološki princip pisanja. Toda avtoričinega zanimanja ne vodi zgolj vprašanje, kdo manjka v glasbenozgodovinskem kanonu, temveč predvsem kateri družbeno-politični mehanizmi so omogočili in podprli utišanje, spregledanje, marginaliziranje in izključitev nekoga, v tem primeru ženskih skladateljic, iz »akumulacije zgodovine«, kar pomenljivo povzemajo besede iz začetka knjige: »Nikoli ni bilo mišljeno, da se bodo ta življenja zapisala. Niti ta življenja si niso predstavljala, da bi lahko bila zapisana. Kdo pa naj bi jih zapisal?«

A prav ta življenja v knjigi zapisuje in dokumentira Nina Dragičević. Kronološko, čeprav ne biografsko linearno, rekonstruira ustvarjalnost in življenjske poti slovenskih skladateljic – od skladateljic v samostanih, ki so v tedanjem času predstavljali enega redkih prostorov za ženski ustvarjalni umik in delo, do opernih pevk in klasične glasbe, pa vse do avtoric eksperimentalnih radijskih iger, hardcore/punk zasedb in kraljic preoblek. Knjiga pri tem suvereno razkriva svoje osrednje spoznanje, in sicer, da odsotnost žensk iz glasbenozgodovinskega kanona ni posledica pomanjkanja njihovega talenta ali umetniške vrednosti oziroma »zvočne relevantnosti«, temveč posledica pomanjkanja socialno-politično-ekonomskih pogojev, ki bi omogočili legitimizacijo ženskega glasbenega ustvarjanja. Prek analize hipermaskuliniziranih institucij, kakršna je bila denimo Filharmonična družba, nato pa prek premisleka o konceptih naroda in spolno zaznamovanih diskurzov o delitvi dela – če naštejemo le nekatere teoretične izpeljave knjige – avtorica pokaže, da glasba, kar brez težav lahko apliciramo kar na celotno umetniško ustvarjanje, nikoli ni nastajala neodvisno od političnega in družbenega konteksta. Ideološki in institucionalni aparati niso odločali le o pogojih ustvarjanja, temveč tudi o tem, kdo bo slišan, ohranjen, upoštevan in navsezadnje tudi kanoniziran. Prav zato delo ne učinkuje le kot popis prezrtih skladateljic, temveč kot širši razmislek o nastajanju kulturno-umetniškega ustvarjanja, vselej globoko prežetega z razmerji moči, mehanizmi izključevanja, razumevanjem družbenega spola in razrednih razlik ter splošne zgodovinske neenakosti.

A v načinu, kako se Nina Dragičević sooča s temi vprašanji, se razkrije še ena ključnih kvalitet knjige. Knjiga namreč ni zgolj dokumentarni projekt, temveč izrazito žanrsko hibridno delo, v katerem se eksperimentalno prepletajo poezija, esejistika, zgodovinopisje in arhivsko ter časopisno gradivo, prežeto z izrazito slogovno inovativnostjo, ki pa ne deluje razpršeno ali samonamensko, temveč zelo premišljeno in povezano z osrednjo temo knjige. Fragmentarnost, menjavanje registrov in prehajanje med osebnim, arhivskim in teoretičnim glasom se vzpostavi kot nov način pisanja o zgodovinskem spominu, ki skupaj s številnimi teoretskimi referencami in navezavami na feministične ter kvir teorije nasprotuje togosti akademskega in zgodovinskega pisanja. Slednje se pod krinko »monopola nad vedenjem« sicer postavlja kot objektivno, a je v svoji osnovi izključujoče, zaradi česar bi lahko formo in slog Nine Dragičević interpretirali tudi kot uporniško dejanje.

Po drugi strani pa lahko med branjem opazimo avtoričino izrazito raziskovalno natančnost, ki knjigo ves čas drži v dialogu z zgodovinskim in arhivskim gradivom. In prav ta raziskovalni aspekt Nemogočih je še posebej pomenljiv, saj preteklost sooča s sedanjostjo oziroma, kot zapiše Nina Dragičević: »To, da jih ni bilo v preteklosti, je pojav sedanjosti, post factum zazidava, učinek znanstvene komisije, benevolentnih dobromislečih raziskovalk in raziskovalcev.« V oziru na to opazko moramo arhive razumeti skozi kritično prizmo. Pomanjkljivi dokumenti in vrzeli (oziroma, kot to poimenuje avtorica, »pisati o podatku brez podatka«) niso zgolj raziskovalna ovira, temveč simptom širšega sistema izključevanja. Arhiv v knjigi zato ni predstavljen kot nevtralen prostor kolektivnega spomina ali objektivne resnice, temveč kot političen prostor selekcije spomina, kot institucionalni ustroj oblasti, ki določa, katera življenja bodo zapisana in katera utišana.

Prek izbrisanih življenj pa knjiga prehaja tudi na problem izbrisane vednosti. Izkaže se namreč, da vednost oziroma nevednost o slovenskih skladateljicah ni nekaj samoumevnega, temveč v foucaultovskem smislu nekaj proizvedenega. In prav tu se razpira metaraven knjige. Ta ni usmerjena zgolj v popravljanje zgodovinskih krivic ali dopolnjevanje obstoječega kanona, temveč predvsem v kritiko samih načinov zgodovinjenja, postopkov kanoniziranja in metod akademskega raziskovanja, ki so bili vzpostavljeni po principih patriarhalnega in institucionalnega izključevanja, sistemskega molka ter izbrisa, kar Nina Dragičević aktualizira tudi v odnosu sodobnih kulturnih institucij do kulturnih delavk in delavcev. Tudi v sodobnosti imamo namreč ponovno opravka s komisijami, ki si, kot zapiše avtorica, »brez prisile prostovoljno prizadevajo biti oblast«, hierarhijami odločanja, logiko avtoritet, prekarnostjo in normalizacijo brezplačnega dela. Avtorica s povezovanjem preteklosti in sodobnosti pokaže, da izbris ni anomalija sistema, temveč eden njegovih temeljnih principov.

Če je Nini Dragičević uspelo zapisati življenja neevidentiranih slovenskih skladateljic, nas branje samoumevno sili v razmislek, koliko drugih življenj in ustvarjalnega dela je ostalo spregledanih ter koliko glasov – ne le v našem prostoru, temveč tudi globalno – ostaja nemogočih, ujetih v političnost tišine in pozabe. Prav zato je Nemogoče s svojimi intervencijami v režime vednosti predvsem knjiga svojevrstnega upora proti mehanizmom pozabe in epistemskega nasilja.