Anja Zidar o romanu Dohtar in Povodni mož Aljoše Harlamova (založba Goga, 2025)

Pisati o največjih umih literature ni lahek podvig, saj pomeni spuščanje skozi čebulne plasti literarne zgodovine in interpretacije, fikcije, anekdot in tudi zgodovine z resničnimi, znanimi, preverljivimi podatki, ter ogromnim seznamom raznoraznih “dejstev” in ljudskih pripovedi. Najbrž je bilo več kot o Prešernu zapisanega zgolj o Cankarju, s tem da zgodovinska oddaljenost od Prešerna že sama po sebi buri duhove (kdor se ni hahljal, ko je prvič prebral njegove gostilniške rime, naj dvigne roko) in ga hkrati dela neskončno dolgočasnega. Harlamov to multidimenzionalnost velikega, narodnobuditeljskega avtorja združi v hitro formo kriminalke, v kateri, paradoksalno, časa za presojo ni. Dohtar in Povodni mož je pogumen korak v smeri zdravega presojanja herojev: z dobro mero humorja in žlahtnega poigravanja z besedami, frazami, tropi in osebami.

Prešeren je v romanu veliko bolj dandijevski: gostilna Pekel, kjer popiva, ima pridih zanikrne, a ravno prav skrivnostne gostilne, v kateri se srečuje visoko in nizko, dobro in slabo ter seveda trezno in pijano. Ljubezen do Uršike zale? Kvečjemu transakcija, v kateri Prešeren dobi nekaj sredstev, Julija pa v očeh potencialnih snubcev zraste kot dobra partija. Odvetniško vajeništvo pri Crobathu je predstavljeno kot majhen okljuk na poti, na kateri ga spremljajo podobno dandijevsko predstavljeni Andrej Kastelic, Matija Čop in Matevž Langus. Zgodovinsko točno? Najbrž ne, a vendar prav s tem odmikom od stereotipne podobe Prešerna knjiga doseže svežino, ki se prebije onkraj srednješolskih razlag in učenja faktičnih podatkov.

Pri tem pomaga tudi to, da Prešeren ni samo pesnik, ampak je postavljen v vlogo preiskovalca umorov deklet iz ljubljanskih družin višjega razreda, naposled tudi Julije. Poleg zmedenega preiskovalca je tu skrivnostni prišlek z Dunaja (zloben, premeten, poln samega sebe? Ni jasno), pa tudi skrivna bratovščina s prikritim ciljem narodne osvoboditve – seveda je v njenih prvih vrstah prvoborec v črkarski pravdi Jernej Kopitar. Iz zapisanega bi bilo mogoče sklepati, da je za razumevanje vseh situacij potrebnega veliko zgodovinskega znanja, a temu ni tako.

Posebna specialiteta romana, če ne kar njegov najboljši del, je to, kako roman različne vidike našega časa prestavi v zgodovinski kontekst, denimo: »Mladi Ljubljančani so, če je mogoče verjeti njihovim staršem, že cele dneve preživeli za zasloni.« Ta in podobne šale so izjemno učinkovite pri zmanjševanju časovno-prostorskega razkoraka, zaradi česar Prešeren in ljubljanska scena iz časa romantike delujeta tako verjetna.

Preigravanje pa se ne ustavi pri podobah, temveč roman na podoben način obdela Prešerna in njegovo druščino, čemur sledi tudi jezik. V kriminalistično preiskavo so vpleteni verzi iz Sonetov nesreče, v pivniških napitnicah se znajde ljubezenski sonet. Za kriminalni roman je Povodni mož mestoma zelo komičen, skoraj bolj se zanima za vsakodnevne peripetije kot za raziskovanje zločina.

Kriminalni žanr, kot že omenjeno, bolj in manj usmerja dogajanje v zgodbi. Prešeren je kot protagonist pogosto družbeno kritičen (»Ko je prvič zapustil svojo srečno, drago vas domačo in prišel v Ljubljano, je bil razočaran. Mesto je očitno pomenilo samo več zidanih hiš in nekaj res imenitnih ustanov, ki pa so jih napolnjevali isti ljudje, od Vrbovčanov so se ločili samo po tem, da so se bolj fino oblačili, saj se pri delu pač niso mogli umazati.«), njegovi razmisleki pa pogosto bolj odsevajo zunajtekstovno sodobnost kot zgodovinsko obdobje. Obenem se pogosto zapleta v opise, ki sicer dajejo vsakemu liku okus in barvo, a se s tem odmikajo od kriminalne preiskave, ki dogajanje pomika naprej. Časovno obdobje je sicer opredeljeno – gre za deset dni konec junija 1835 – a je ta linearnost v ozadju, ne zaradi iskanja pretkanega morilca, temveč te ali one gostilniške peripetije.

Najšibkejši del romana je prav krhko razmerje med ustvarjanjem likov skozi opisovanje in pa med dialogi, ki pripoved dejansko peljejo naprej. Ker se včasih preveč zadrži pri likih, pripoved zastane in se celo umakne v ozadje, kadar je v osredju, pa nekajkrat zaide tudi v slepe ulice (identiteta dunajskega preiskovalca, skrivnostna francoska bratovščina, zgodovina Andreja Smoleta), ki jih ni mogoče zvesti na zgolj stranpot. Vendarle pa to razmerje izredno spretno prekrivajo pomenska prestopanja med današnjim časom in romantiko, med Prešernovimi verzi in njegovim načinom izrekanja, navsezadnje med resnobo literarnozgodovinskega Prešerna in iskrivostjo pričujočega. Prostor, ki ob tem nastaja, kaže na enega bolj posrečenih romanesknih ukvarjanj z zgodovino, ki je ne potvarja, temveč jo spretno razteguje.

Kar se je torej v glavo vsadilo kot travmatična izkušnja (pesnitev Povodni mož) za mnoge šolarje, se v okviru romana pojavi kot osrednja podoba: Prešeren (pijan? zmačkan?) brede po vodi za svojo muzo. V oklepaju se skrivata tako intriga kot humor. Bolj kot to, kdo je morilec, je v resnici zanimivo to, kdaj, kako in kam bo pesnik Prešeren postavil svojo piko. V še tako brezbrižnem bralcu in bralki se skriva nekaj voajerskega.