Silvija Žnidar o pesniški zbirki V drevo Ane Pepelnik (LUD Šerpa, 2025)
Ena najmočnejših, globinskih in površinskih potez lirike v zbirki V drevo Ane Pepelnik je razraščajoča se rizomatičnost poezije. Pesmi nikoli ne beremo zgolj linearno, hierarhično, nikakor v smeri zgolj enega pomena ali smisla, temveč jih razbiramo kot koreninski sistem ali kot podvodno valovje, ki neprestano išče nove linije, poti, stranpoti med svetlobo, temino, telesom, spominom in govorico. Tako kot mnogo simbolov, motivov, podob v zbirki je tudi inavguralno, naslovno drevo hkrati monumentalno in krhko – je nekaj, kar obstaja dlje od človeka, a ga hkrati naseljuje, ga fascinira, mu daje pomen, se širi vanj in obratno; navdaja, povezuje ga ista ranljivost kot nas. Njegova mogočna prezenca se ves čas ‒ tudi skozi poetične kaplje ‒ razdaja v drobne pulzirajoče delce jezika, v razpoke pomena, v fragmente podob, med drugim tudi skozi podobe posušenih, herbarijskih rastlin, tako krhkih, a pomensko solidnih in simbol(ič)no razvejenih (so skoraj prelahke za svet, a ravno zato zmožne ohraniti sled življenja, neizgovorjenih besed).
Za pesmi iz zbirke se neredko zdi, kot da nastajajo iz več virov: iz nuje jezika, ki je neusahljiv in neustavljiv kot hudournik, pa tudi kot iz nekakšne elementarne snovi sveta: iz telesa, vode, zraka, delcev svetlobe, dotika zemlje, modrine morja, ptic v zraku, njihovih krikov. Lahko bi rekli, vzporedno z Bachelardom, da je voda pri Pepelnik eden središčnih principov (pesniške) imaginacije. Ne daje se zgolj kot motiv, temveč kot mišljenjski način, manira same pesmi. Verzi se brez zagozde ločil razlivajo kot reka, se meandrasto vračajo v svoje izhodišče, odlagajo naplavino podob, afektov, glasbe, imen in teles, nato pa se izlijejo naprej, v globoko morje, kjer se vsi smisli in nesmisli srečajo, soobstajajo drug poleg drugega. Govorica pogosto prestopa lastne pragove, pljuska v emotivnosti, lahko celo, da ji grozi, da bo razpadla pod težo sveta – toda ravno v neskončnem vztrajanju je njena posebna moč.
Grafične navpičnice, ki se v zbirki obsesivno vračajo, lahko funkcionirajo kot zareze v tok govora; lahko da so cezura, zamolk, hipna izguba sape, nemoč govora, lahko pa so tudi poskus zaustavitve plazu besed, preden bi ta subjektinjo odnesel s seboj. Pesmi v zbirki V drevo pogosto nastajajo nekje na meji med blokado, nezmožnostjo izrekanja in nujo, da se izrečeno vendarle spusti, sprosti. Govorko pesti vprašanje, kaj je tisto, kar ostane zunaj pesmi, čeprav je »načrt« bil, da pesem zajame celoto doživetja ali sveta; napram temu se sprašuje, kaj se jeziku izmika, kaj se izgubi v trenutku, ko umolkne izgovorjeno. Kljub temu ima pesem moč, da rani, da povzdigne, da spremeni. Prav to jo dela tako močno; nikoli ne verjame popolnoma v možnost dokončnega pomena, premostitve razpok smisla (razen če seveda sledimo premisi, da je cel svet pesem, ki pa jo je nemogoče vselej popolnoma ubesediti, fiksirati).
Lahko bi, znova, rekli, da se V drevo približuje bachelardovski poetiki sanjskega prostora. Podobe pesmi ne sledijo racionalni logiki, preskakujejo čez in onkraj pesničinih domišljijskih sinaps, rekli bi lahko, da sledijo neki logiki elementarne imaginacije – voda prehaja v svetlobo, svetloba v glasbo, prostor v čas, glasba v telo, telo v spomin. Pesem včasih povsem nadvlada govorko, jo živi, spet drugič govorka živi njo – govorico – in vanjo vpotegne njej draga bitja in entitete. Presečišče med pišočo in zapisanim pogosto izraža bolečino, nestabilnost, vendar prav v tej nestabilnosti, negotovosti izreka najde svojo sidriščno točko, s katere se subjektinja najbolje »izpoje«. Zbirke niti ne zanima klasična, rigorozna metafizika, ampak prej nihanje med prezenco in absenco.
Za veliko pesmi dobimo občutek, da obsesivno krožijo okoli staranja, minevanja, izgub in tiste najbolj končne groze – smrti – čeprav o tem ne govorijo neposredno, na dolgo in široko, ampak v bolečih okruških. Po drugi strani se kdaj pa kdaj zazdi, da se pesmi polaščajo Calvinove misli o rabi digresij, ki odmikajo smrt s kopico drugih motivov, naštevanj, zarotitev k življenju. Verzi se namreč neredko (na več mestih, ne zgolj v omenjenem kontekstu) zatekajo v naštevanje, asociacije, v sanjske podobe, drobne senzorične premike, glasbene reference, galebe nad Ljubljano, modrino zaliva, škržate, drevesa, imena – kot da bi v nekem poetičnem zamiku pesnica vse bivajoče hotela za vselej obdržati v večnem toku pesmi.
Za ritem zbirke bi seveda lahko rekli, da ni metričen v klasičnem smislu, temveč bazira na ponavljanju in valovanju. Besede se vračajo kot klasični glasbeni motivi. Včasih zbirka deluje skorajda minimalistično, kot kompozicije Steva Reicha ali Arva Pärta ali kot temačen, prvinski tehno (motiv, ki ga je avtorica razvijala že v prejšnjih zbirkah), kjer drobne ali večje variacije postopoma proizvedejo emocionalni premik. Tudi zaradi tega je na primer omemba Bacha več kot le zgolj kulturna referenca, saj glasba postane način preživetja in način razumevanja bolečine. »Sem mol zmer mol« zapiše govorka, in v tej skorajda otroški, preprosti formulaciji z izjemno ostrino se naenkrat razgrne celoten obstoj melanholije.
Toda V drevo ni zbirka obupa. Čeprav je mestoma zagozdena v okovih minljivosti, četudi jo pestita starost in strah pred izgubo, iz nje bije svetel, žareč pogum. Te pesmi verjamejo v možnost bližine, ljubezni, v imanentnost svetlobe nekje v notranjščini, ko je že vse preostalo zatemnjeno. To je pesnitev, ki s skorajda mallarmejevsko-derridajevskim »kihcem« razsvetli temino gozda; ki se nagiba k takšni odprtosti, da nikoli ne vidi celotnega gozda, ampak je predvsem usmerjena k posamičnostim.
Pesmi Ane Pepelnik nikoli ne delujejo kot konstrukti, ampak kot žive, ranljive, med sabo prelivajoče se entitete, ki nastajajo nekje med mislijo, telesom in zaupanjem v možnost bližine.